Teza o skrivnem pokopališču izgubljenih stvari

Z novim mesecem je čas tudi za novo zgodbo, ki jo je tokrat z nami delila Tina, mamica 3 otrok. No, 3 fantov, če smo natančni. Morda jo poznate že z njenega bloga Tina in fantje, kjer redno deli dogodivščine o tem, kako se znajde kot edina punca v tej družini. Tokrat je z nami delila svoje misli o otroškem izgubljanju stvari. In kaj je imela za povedati?

Ena, dva, tri … in že jih več ni

Ali kdo ve, kam izginejo fuzbalke, ki jih otroci z igrišč ne prinesejo domov? Moja teza je, da imajo nekje skrivno pokopališče, kjer žalostno končajo svojo usodo.

Mogoče so rokavi trenerjevih jaken narejeni iz rokometnih žog. Glede na to, da smo bili pred kratkim sredi rokometne evforije, je bila ravno manjkajoča rokometna žoga povod za to, da smo ugotovili, koliko jih spet manjka. Pred začetkom zime jih je bilo v njim namenjeni škatli zagotovo vsaj šest, danes, ko je eden od mulcev hotel v šolo odnesti svojo rokometno žogo, pa smo čisto v kotu našli samo eno staro, ampak dragoceno košarkarsko, ki jo je nekoč podpisal Goran Dragič in se je nihče ne sme niti dotakniti. Ta trenerja itak ne bi zanimala, ker je plastična in čudne barve.

Žog torej ni, ampak za zdaj še ni panike. Panika bo spomladi, ko bo nova sezona in bodo vsi trije ugotovili, da jim brez fuzbala živeti ni. Že zdaj vem, kako bo.

Vsi smo zmeda na dveh nogah

Moji fantje ne izgubljajo samo žog, ampak vse po spisku. Recimo nalivnike. Od začetka šolskega leta sem jih kupila že najmanj šestnajst. Ko sem zadnjič enega poslala nazaj v šolo, naj ga poišče, je rekel, da ne ve, kako naj ga najde, če ga ni. Ker to se zgodi – nalivnika ni. Stvari, ki jih ni, pa ne moreš najti. Še iskati jih je nesmiselno. Logično, a ni?

O šolskih copatih najraje sploh ne bi. Trenutno dva od treh nosita para, ki sta sestavljena iz različnih copat. Je pa sreča, da sta pri enem paru izgubila levi copat, pri drugem pa desnega. Osamelce shranjujemo, ker nikoli ne veš, kdaj ti bo manjkal copat. Ne vem, kako to, ampak skoraj vedno izgine samo eden.

Kar se tiče šole, smo enkrat izgubili šolsko torbo z vsem knjigami, zvezki in drugimi potrebščinami vred. Prosim, ne sprašujte, kako smo rešili to situacijo. Od same groze sem raje kar pozabila.

Da so zmeda na dveh nogah, ne krivim njih. Tudi jaz sem namreč nagnjena k izgubljanju. Je pa res, da v neizgubljanje vlagam ogromno energije. V bistvu ves čas čekiram, če nisem česa pozabila. Pojma nimam, če je tako pri vseh ljudeh. Verjetno obstajajo tudi takšni, ki imajo ves čas vse pod kontrolo. No, jaz nimam, sploh pa svojih stvari nisem imela pod kontrolo, ko sem bila stara toliko, kot so zdaj stari moji sinovi. Kar hočem povedati je, da mi gre njihovo izgubljanje na živce, jih pa tudi razumem. Obenem pa me veseli, da ob tem, ko izgubljajo, razvijajo vsaj iznajdljivost. Včasih padem na rit, ko izvem na kakšne načine iščejo svoje stvari, še preden ugotovim, da jih ni.

Transport

Nedolgo nazaj sem že na vse zgodaj zjutraj klicala na LPP, ali so našli Vitalovo Urbano, pa je prijazna gospa rekla: “Ja, a ni bil ravno v ponedeljek pri nas? Pa čisto novo sem mu dala. Tak simpatičen fantek! Pa kar sam hodi k nam.” Ja, ja okej. “Urbana me zanima, a jo imate?” Jasno, da je niso našli. Se mi pa zdi zanimivo, da si te zapomni uradnica na šalterju, ki vsak dan sreča sto ljudi. Le zakaj?

O izgubljenih stvareh je staršem vseeno bolje poročati šele, ko zagotovo veš, da jih res ne najdeš. Pa čeprav moraš vsak teden sam na LPP.

Izgubljanje po sezonah

Da manjkajo oblačila, običajno ugotovim z družinskih fotografij. Ne zapomnim si vedno, kaj vse sploh imajo, na fotografijah pa prepoznam pulover, ki ga že dolgo nisem videla. Potem šele vidim, kaj bi morali imeti v svojih garderobnih omarah moji otroci. Pozimi puloverji in jakne niso ogroženi, ker jih čez dan nihče ne sleče. Problem s puloverji in jaknami je spomladi, ko imaš zjutraj na sebi več kot popoldne, ko se vračaš domov. Takrat se zaplete.

V hladnejšem delu leta so na tapeti kape in rokavice. Resno razmišljam, da bi rokavice vsem trem privezala na trakce, ki jih napelješ v rokave bunde, da ti ne padejo iz žepa. Ko sem bila jaz majhna, smo imeli vsi tako, zdaj pa tega praktično ne vidiš več.

Lani sem šla pred počitnicami v šolo brskat med najdene predmete in našla tri četrt puloverjev s fotografij. Tisti dan sem iz šole odtovorila dve polni vreči oblačil, ki so jih čez leto tam pozabili moji otroci. Prav potrudila sem se, da sem šla čim bolj neslišno mimo zbornice. Lahko bi si kdo mislil, da sem tisti ogromen kup oblačil odnesla kar tako. Ampak ljudje! Vse to so v šoli čez leto res pozabili moji otroci.

Priznam, ne vem več, kaj bi. Zadnji ukrep, za katerega sem se odločila, je, da sem uvedla žepnino, ampak samo zato, da jim jo bom lahko vzela nazaj, ko bodo kaj izgubili (in novo kupila iz njihovega denarja). Pa da vidimo.