Pravljica o srečnem brokoliju

Najljubši konjiček gospe Marjete je bilo vrtnarjenje in gredice njenega vrta so si z občudovanjem ogledovali vsi sosedi. Bujno ji je raslo vse, kar je posadila in posejala, le brokoli ji ni in ni uspeval. Do pičice se je ravnala po nasvetih vrtnarskih priročnikov, a je bil vseeno pritlikav, porumenel in uvel. Ko ni več vedela, kaj bi še poskusila, je za pomoč prosila Zdravka Lidla.

Zdravko si je bolehno rastlino pozorno ogledal z vseh strani, nato pa zaprl oči in ji prisluhnil. Brokoli mu je zaupal, da ne more in tudi noče rasti, ker ga nihče ne mara. Videl je, kako imajo otroci radi jagode, maline, korenček, paradižnik, kolerabico in še vse kaj drugega. Zato se je v zelenjavni juhi poskušal skriti med kolobarčke korenčka in kocke krompirja, pa so ga takoj odkrili, odrinili na rob krožnika in se zmrdovali: »Fuj, brokoli!« Pomislil je, da ga ne marajo, ker je zelen, in je v vrtu začel nalašč rumeneti, da bi ga otroci morda zamenjali za rumeno kolerabo ali bučo. Pa tudi to ni pomagalo. Spet je pristal na robu krožnika in poslušal: »Fuj, brokoli!« Otroci so imeli radi špinačo in vseh vrst zelene solate, torej barva ni mogla biti kriva. Brokoli je zato nehal rasti, ker je upal, da ga otroci ne bodo opazili, če bo majhen in neznaten. Ampak so ga spet zbezali na rob krožnika in se kremžili: »Fuj, brokoli. Ne maramo ga!« Najhuje od vsega pa se je brokoliju zdelo to, da ga ne marajo, čeprav ga niti ne poskusijo. Razočaran je bil, da nihče ne upošteva, kako je zdrav in bogat z vitamini.

Zdravko Lidl je brokoliju obljubil, da bo otrokom povedal, kakšno krivico mu delajo, in jih prepričal, naj ga poskusijo in vzljubijo. In Zdravko Lidl kajpak obljube izpolni. Gospa Marjeta je v svojem vrtu zdaj lahko ponosna tudi na brokoli. Ko so ga otroci začeli poskušati in pri tem rekli »njam, brokoli«, je ta prekipeval od sreče in se trudil zrasti kar najvišje in najširše. Kar pokal je od zdravja in veselja.